1943 Rab – Pismi

Ivan Šega iz Loškega Potoka se je poročil na Dolnje Poljane, kjer je kot gozdni delavec in ljudski godec zasnoval družino. Ko se je začela roška ofenziva julija 1942, so ga z drugimi vaščani odpeljali v taborišče na Rabu, kjer je bil do kapitulacije Italije.

Do danes sta se ohranili dve njegovi pismi ženi, datirani s 30. 4. 1943 in 29. 6. 1943, torej sta bili napisani potem, ko so interniranci pod pritiskom mednarodnega Rdečega križa že (bolj) redno dobivali pakete.

Ivan Šega v pismu 30. 4. 1943, potem ko se zahvali za poslane pakete in pošto ter našteje od koga jih je dobil in kaj je bilo v njih, med drugim piše:

“… pošiljaj, kolikor ti je le mogoče, veš, meni dosti nuca,  malo sem ozdravel. Prav dober nisem, na noge sem še slab … Nikar ne pozabi name … reši me, če ti je le mogoče … Že je 9 mesecev, jaz sem vse upanje izgubil. Pošlji sliko od Malke in tebe … Kdaj bo tisti dan prišel, da bom šel domov? … Veš, da niste začeli pošiljati paketov, me ne bi več videli. Sedaj imam še upanje, da bom prišel še enkrat domov, če bog da zdravje, samo pošiljajte kaj za jest …”

V pismu z 29. 6. 1943 pa Ivan Šega svoji ženi najprej spet piše o prejetih paketih in njihovi vsebini in o tistih, ki jih še ni dobil, a jih pričakuje. Pismo daje slutiti, da so tudi njemu bolj ali manj uspešno poskušali poslati pakete preko primorskih sorodnikov v takratni Italiji, ker je bilo tako verjetneje, da jih bo dobil. Ko našteje, kdo mu je poslal paket in kaj je bilo v njem, med drugim zapiše:

“… si mi življenje ohranila. Kakršen sem bil prej- ti si ne moreš misliti, pa si nisem upal pisati! Sedaj sem že veliko boljši, za naprej ne vem. Da bi bil vsaj v jeseni doma, pa bo dobro.« In potem sprašuje kako je z novo mašino (verjetno šivalnim strojem, žena je bila namreč šivilja), in kako s čebelami in obleko … »Zakaj mi nič ne pišeš o tem? Vem, da ni vse prav.« Potem ga skrbi za žago in sekiro, s katerima si je služil kruh in še pove, da je na mestu, kjer je nazadnje tesal, pod vejami nad bajto pri hoji ostala deka … Proti koncu pa ga zanima: »Kakšne so rožice ta bele in ta rudeče – če kaj lepo rastejo …?”

Pismo zaključi z naročilom, naj pazi nase in na hčerko, ki je imela tedaj dve leti in naj proda trame, če nima denarja … pa pozdrave naroča vsem domačim, a še prej vprašuje o harmoniki – ali jo še ima?

Ko se je godec in hrvatar – kajti tja je hodil služit kruh – vrnil z Raba, se je pridružil »ta rudečim rožicam«, kjer je bil tudi ubit. V spomin nanj je hčeri ostala harmonika, delovna knjižica in dve pismi …

Slovarček:

• hrvatar: gozdni delavec, ki je hodil sezonsko delat na Hrvaško, večinoma v Slavonijo
• nuca: koristi, pomaga

Viri:

• pismo Ivana Šege ženi Tereziji z dne 30. 4. 1943
• pismo Ivana Šege ženi Tereziji z dne 29. 6 1943

Kraj: Rab
Datum: 1943
Zbirka: Malka Kandare
Skenirano: 1. 10. 2014
Oblika: dve pismi